OD KOD IZHAJAJO PIKA, OSKAR, FRANČEK IN DRUGE NAŠE ŽIVALI?
Živali so v različnih delih sveta drugačne
Nekatere živijo tam, kjer so večni mraz, led in sneg, nekatere pa v bujnih gozdovih z veliko sonca in dežja.
Nekatere živijo na kopnem, druge v morju, rekah, potokih. Nekatere raje rijejo globoko v prsti, druge pa letajo po zraku. Temu življenju so prilagojene. Živijo natančno v tistem delu sveta, kjer imajo vse, kar potrebujejo.
Gekon, polži, paličnjaki, ščurki, želvak in ribice živijo v tropskem pasu: v Afriki, Ameriki, Aziji. V terarijih jim skušamo omogočiti podobno okolje, kot ga imajo tam, od koder izhajajo.
Gekona grejemo z žarnico, ki mu hkrati daje tudi sončno svetlobo. Večkrat ga pršimo z vodo. V terariju ima tudi vlažno zemljo in veliko rastlino.
Želva ima v akvaterariju toplo vodo, kjer lahko zaplava, in nekaj kopnega, kjer lahko pod toplo žarnico ogreje svoj oklep.
Ribice imajo v akvariju toplo vodo, rastline in skrivališča.
Polži imajo v terariju vlažno zemljo, skrivališča, hranimo jih s sočno zelenjavo in sadjem.
Ščurki imajo temen prostor in vlago na pomivalni gobici (da se ne utopijo v lončku vode).
Paličnjaki potrebujejo veliko zelenega rastlinja in pršenja z vodo.
Ali imamo v vrtcu še kakšno žival, ki ne izvira iz tropov?
Seveda, Oskar je IZ PUŠČAVE.
Oskar ne izhaja iz tropskega pasu. Dobro se počuti tam, kjer je malo dežja in toplo, celo vroče. Torej tam, kjer je puščava. V terariju ima topel zrak, malo vode in skrivališča, kjer se počuti varno in kjer lahko plete mrežo.
Tujerodne vrste so živali, ki niso iz našega okolja. Naša kuščarica Pika, madagaskarski gekon, je tujerodna vrsta. Slovenski kuščar, martinček, pa je naša vrsta, čeprav sta si podobna.
V vrtčevskem živalskem kotičku imamo afriške polže, tujerodno vrsto, na vrtčevskem vrtu pa našega vrtnega polža.
ŽIVALI V UJETNIŠTVU
Živali, ki jih imamo v našem vrtcu, so se skotile v ujetništvu, zato se niso naučile živeti v naravi. Same si ne bi znale uloviti hrane, zato ne bi preživele, če bi jih izpustili na prosto. Čeprav bi gekona Piko odpeljali na Madagaskar ali pajka Oskarja v Bolivijo, od koder izhajata, si ne bi znala poiskati hrane. Živali v ujetništvu so navajene, da jim hrano prinesemo ljudje.
Tudi živali, ki jo ulovimo v našem okolju, da bi jo vzgajali doma (recimo veveričko), ne smemo zadrževati v ujetništvu brez potrebe, saj ne bi znala več živeti v naravi, ki je njen dom.
Živali, ki jih je nevarno spuščati v našo naravo
Še posebej nevarno je, če spustimo v naravo živali, ki niso iz našega okolja, so pa sposobne preživeti pri nas.
Tujerodne živali, ki imajo pri nas veliko hrane, ki jim je všeč, temperaturo, ki je zanje ugodna, in ki nimajo sovražnikov (torej niso same nikomur hrana), se razmnožijo in jih je hitro preveč. Imenujemo jih tudi invazivne živali.
Afriški polži pojedo zelo veliko in večkrat izležejo več kot sto jajčec. Če bi jih spustili na vrt, bi naredili veliko nepopravljive škode.
Ameriška želva rdečevratka je zelo spretna in močna rečna želva. Pravijo, da je agresivna in da lažje najde hrano kot naša želva močvirska sklednica. Želv, močvirskih sklednic, je malo in so ogrožene. Velika težava nastane, ko ljudje kupijo želvico rdečevratko in mislijo, da bo vedno ostala majhna. Želvica pa zraste in hitro postane velika želva. Takrat mnogi ne želijo več skrbeti zanjo in jo odnesejo v potoke, jezera, močvirja. Tukaj ji je prijetno, ima veliko hrane in se hitro namnoži. Rdečevratkin sovražnik v Ameriki je krokodil, ki pa ne živi pri nas.
Želve rdečevratke so v Evropi prepovedane. Ne smemo jih prodajati, kupovati, podarjati, zlasti pa spuščati v naravo. Kazni so zelo visoke.
Naš želvak Franček je k nam prišel že pred leti, še preden so uvedli stroge predpise. Mi pa vemo, da ga ne bomo prodali, podarili ali odvrgli, temveč bomo zanj vzorno skrbeli.
Starši si lahko več o prepovedi kupovanja, uvažanja ali izvažanja živali, ter o ogroženih živalskih vrstah preberejo na povezavi:
https://www.arso.gov.si/narava/%c5%beivali/
